Suho sadje

Suho sadje je zdrav in odličen vir energije

Suho sadje je uporabno dolgo časa. Pozimi, ko so temperature nizke, njegovemu hranjenju ni potrebno posvečati posebne pozornosti, ostale mesece pa je v nevarnosti, saj se zaradi kemičnih in biokemičnih procesov hitreje stara.

 

Sušenje sadja

Sveže sadje ima kot živilo z 80 do 90 odstotki vode veliko energijsko vrednost. S sušenjem se mu prostornina in teža zmanjšata za štiri do petkrat. Koncentracija hranilnih snovi pa se poveča - delež sladkorja celo za 70 odstotkov. Manjša je le količina vitaminov - približno za polovico. Suho sadje mora vse leto ohraniti lepo barvo in obliko ter značilni vonj. Primerno »obarvana« mešanica krhljev je cenjena posebnost.

 

Katero sadje lahko sušimo?

V gospodinjstvu sušijo sadje - češnje, smokve, višnje, jagode, marelice, hruške, breskve, grozdje, slive, jabolka, banane - pri temperaturi od 60 do 70 stopinj Celzija v pečici ali krušni peči, na soncu pri temperaturi od 25 do 35 stopinj Celzija, v sušilnicah pa pri 50 do 80 stopinj Celzija.

 

Suho sadje - lastnosti

Med sušenjem sadje spremeni obliko, saj se naguba in skrči. In hitrost sušenja? Ta je odvisna tako od velikosti sadja oziroma koščkov kot od njegove debeline in varovalne prevleke (npr. pri slivah). Sicer pa je glavno merilo za ocenjevanje uspešnosti sušenja hrane rehidratacija oziroma sposobnost ponovnega sprejetja vode. Paziti moramo, da se sadje ne presuši, ne postane krhko in trdo in da ne dobi vonja po karameliziranem sladkorju. To pa se skoraj ne pripeti pri sodobnih postopkih sušenja.

 

Barva suhega sadja

Barva suhega sadja je odvisna predvsem od vrste sadja: jabolka in breskve so bele in rumenkaste barve, olupljene breskve so svetlo rumene, marelice in prinele (olupljene, izkoščičene in na soncu posušene slive) so temno rumene, hruške pa bele, blago rumene ali rjavkaste.
 

Kakovost suhega sadja Kakovost suhega sadja je odvisna predvsem od primerne zrelosti svežega. Premalo zrelo sadje vsebuje veliko škroba, kisline in malo sladkorja ter še nima značilnega okusa. Prezrelo pa se že fiziološko razkraja in ima zato značilen priokus. Pomembno je tudi, da je sadje skrbno obrano, saj poškodovano ni najboljše za sušenje. Nato ga je potrebno dobro oprati, olupiti in razrezati.

 

Sušenje na soncu

Sušenje na soncu je najstarejši in najcenejši, a dolgotrajen postopek sušenja sadja. Privoščijo pa si ga lahko le v državah z dolgim in vročim poletjem. Naše podnebje za ta način sušenja ni primerno, zato so kmetje sušili sadje v različnih sušilnicah.

 

Žveplanje

Da tako pripravljeno sadje ohrani nekatere vitamine in ne porjavi, ga žveplajo. Žveplanje pa je postopek, kjer z gorenjem žveplo preide v žveplov dioksid, ki se v stiku z vlago v sadju spremeni v kislino. Kasneje v suhem sadju žvepla seveda ne zaznamo, ker ga večina izhlapi, manjši del pa se ga veže tudi na sladkor. Sicer pa žveplo, če ga uporabljamo v predpisanih količinah, zdravju ni škodljivo.

 

Rozine za energijo

Vsebujejo veliko naravnega sladkorja (65 do 70 odstotkov) in organizem na hitro oskrbijo z energijo. Rozine pa niso priljubljen prigrizek le zaradi sladkega okusa, vsebujejo tudi organske kisline, mineralne snovi, kot so kalcij, fosfor in železo, ter vitamine. Posušene grozdne jagode so pogosto obdelane z oljem, da se ne zlepijo, da se prepreči sprememba barve in podaljša njihova obstojnost, jih največkrat žveplajo, zato jih je treba pred uporabo temeljito oprati. Rozine uporabljamo v raznih desertih, sadnih in zelenjavnih solatah, nepogrešljive so pri peki peciva, v zavitkih in prazničnih kolačih, nekaj posebnega pa tudi v doma pečenih nedeljskih zemljah ali za pripravo sladkega vina, ki ga prevremo z nasekljanimi.

 

Preberite še članke:

Pomanjkanje železa je najpogostejši vzrok za slabokrvnost.

Katere maščobe potrebuje človeško telo?

Napotki za zdravo in kvalitetno življenje.

 

 

Tiskalniku prijazno